...

piše j.k.

Črna je lahko bolj črna od črne, belina papirja pa presenetljivo spremenljiva. Včasih hladno in natančno tehnična. Včasih neopazna. Lahko pa tudi odseva mehko toplino. To čutiš, tudi če ne razmišljaš o tem, da je nekdo skrbno izbiral ustrezne materiale, preden jih je drugi virtuozno prepletel v tvoj izdelek. Oko se ne zaveda, da opazuje zgodbo, ki jo pripovedujeta oblikovalec in mojster tiskar in ne vidi orkestra, ki harmonično izvaja dodelave. Tvoji čuti pa vendarle vedo, da izdelek pred tabo niti za trenutek ni bil prepuščen naključju.

Tiskarna R-tisk zna ujeti trenutek. Zna ga narediti vidnega in prijetno otipljivega.
Zapisnik terapije

Portret

piše nejc gazvoda

Premalo sem star, da bi vedel, če so se časi zares spremenili, vem pa, da je v vseh poslih in odnosih površina tako polna, da že nevarno poka – težava je, da spodaj ni ničesar, kamor bi sploh padli. Ne zdrave norosti, ne koncepta, ne inovacij, ne hrepenenja, še posebej pa ne nekega dostojanstva, vsega tega, kar Boštjan Rihar ima, v besedah in dejanjih, ki kar kipijo od ljubezni do tega, kar dela.

Boštjan je tiskar z veliko začetnico,

ki se je že v mladosti zatrapal najprej v tiskarske stroje (in stroje na splošno, tudi kak motor je vmes, recimo), nato pa v vsak piksel in odtenek njegovega poklica, ki je bil, ko je on začel, mešanica kreativnosti in kirurške tehnične natančnosti. Tiskar je bil eno s strojem – zadolžen za vsak korak v nastajanju tiskovine, velikokrat tudi v samem dizajnu. Če je bil tiskar dober, so mu naročniki zaupali na vsakem koraku. No, če je bil naročnik slučajno kakšen preveč predrzen prijatelj, ki se je rad hvalil s posteljnimi vragolijami, se mu je lahko zgodilo, da je na svoji vizitki recimo odkril natisnjeno glavico Playboyevega zajčka ter naziv poklicni ljubimec. In če je bil ta prijatelj še malo bolj žurerskega tipa, so te vizitke po recimo prekrokani noči odskakljale do kakšne napačne osebe, recimo očeta, ki je bil v tistih časih na visokem mestu v neki politični organizaciji, in zajček je posledično kar konkretno dobil po ušeskih. Na začetku Boštjanove poti je bilo teh hecov precej manj, bilo je predvsem ogromno dela, najprej v kartonažni, kjer je postal najmlajši vodja oddelka. Kljub mladosti ni popuščal določenim zaposlenim, ki so namesto v papir raje gledali v dno kozarčka, zato se je tega dela naveličal in odšel novim izzivom nasproti v Tiskarno Ljubljana, kjer pa je bilo napredovanje po dobrem starem sistemu starejši, ne boljši, zato je s slovesom enega najboljših tiskarjev v Ljubljani dobil službo v privatni tiskarni. Izjemno hitro je napredoval, a ko se je postavil na stran knjigoveških delavk, ko so prosile za višjo plačo, je v zameno on dobil nižjo, zato mu je počil film in šel je na svoje ter kupil prvo mašino. Sicer je bila brez nujno potrebnih tiskarskih valjev, a kmalu jih je kupil v baru Vrhničan, kjer si takrat dobil vse, recimo okusen špricar, dišečo kavo, pa tudi valje, kako zanimivo, ravno tiste manjkajoče. Prvi prostor je bila klasična mamina garaža, iz katere so prihajale take mojstrovine kot hipijevsko kodrlajsasti plakati za surferje, ki so bili zaradi Boštjanovega načina mešanje barve pravi hit. Takrat je bil občutek izjemno pomemben – šele ko si nanesel zadnjo, črno barvo, si lahko videl rezultat in če si kaj zafušal, je bilo takrat že prepozno – in ravno zaradi izjemnega občutka je bil Boštjan tako zaželen tiskar.

Lepše je pogledati staro lokomotivo kot nov brzovlak.

Kmalu je v Nemčiji kupil tiskarski stroj Heidelberg, ki je, sodeč po tonu, ko Boštjan izgovori njegovo ime, nekakšen Ferrari med tiskarskimi stroji oziroma, če res niste vešči v avtomobilskih znamkah, ženska, ki rada pospravlja gola, torej najboljše obeh svetov. Prostore svoje prve tiskarne, torej prav te, ki praznuje svojo tridesetletnico, je dobil po befelu občine, ki je potrebovala tiskarno. Boštjan je v začetkih tiskarne počel marsikaj, recimo tiskal ovitke za avdio kasete, kjer je zgolj zaradi spretnega jezika lahko naročniku prodal drugo barvo od zahtevane, kadar je bil njegov kolega repro-foto retušer malo preveč umetniško navdahnjen. Tiskal je tudi deklaracije za različne izdelke, kar je takrat trajalo nekaj dni, danes pa nekaj ur.

Tisk je goljufija človeškega očesa.

Eden njegovih večjih naročnikov je bil Medex, ki je bil tudi krivec, da si je ostrigel dolge lase, ko mu je direktor na parkirišču spustil opazko, da je videti kot kurir, ne kot tiskar. Posel je le posel. Ampak če je Boštjan klonil pri laseh, je pri vseh drugih stvareh obdržal kvaliteto, dostojanstvo in zaradi tega tudi stranke, ki so se vedno znova vračale in nove in nove prihajale, zato je tiskarna vztrajno rasla. Dolgo časa je sicer vztrajal pri klasični metodi tiska, zaradi ljubezni do ročnega dela in nasploh spoštovanja do poklica, ki ti je pred slabim stoletjem prinesel lastnega kočijaža, ampak tiskarna je vseeno nekaj let nazaj začela korakati z digitalnimi stopinjami, ohranilo pa se je znanje vseh prejšnjih let. Let, ko se je posel za sokove Presad štel v sto tisočih nakladah, recimo. Pred kakimi desetimi leti so kupili še zgornje nadstropje, Boštjan pa je svojo ljubico vseeno raje pustil spodaj. Tako Boštjan namreč ljubkovalno kliče Heidelberga, prav tisti stroj, ki ga je kupil na začetku poti in ga ima še sedaj.

No, Boštjanovo hčer Špelo kot deklico stroji seveda niso ravno navduševali, ji je pa teknil kruh z zenfom, ki ga je veselo malicala, če je delavcem kaj ostalo, kadar je z očetom prišla v tiskarno. In v šolo je lahko prinesla ogromno lepega papirja, s katerim je bila prava carica v razredu, na računalniku pa je že kmalu začela risati, se zelo trudila z izborom barve na svojih slikicah, a ko ga je natisnila na domač tiskalnik, je ven zlezla le neka črnobela grdobija, zato je seveda od očeta zahtevala, da njene umetnine stiska barvno. Takrat ji je oče prijazno dopovedal, da so črno-bele slike v bistvu bolj zanimive (in zamolčal, da je tiskarska barva draga), da le ne bi stopil njenemu kreativnemu duhcu na rep. Diplomirana oblikovalka zdaj dela v tiskarni, kjer so bili od nekdaj vsi družina, le da so sedaj tudi taka, uradna. To je videti tudi na njihovih vsakdanjih kolegijih, ki jih Boštjan še vedno redno obiskuje, čeprav svoje delo počasi prepušča drugim mojstrom, ki jih je tekom let vzgojil. Njegovi zaposleni so zaradi njegove delavne in delovne etike zelo zadovoljni in se obiska šefa veselijo kot obiska prijatelja. Tako ga občutijo vsi, ki delajo z njim – človeka, ki je izkušnje pretvoril v družinsko tiskarno, kjer tudi v času malih nakladic in šparanja na vsakem koraku ohranjajo kvaliteto in ne popuščajo pritiskom trga. Strank imajo ogromno, od velikih do malih, vsem pa je skupno, da ostajajo. Že leta in desetletja in zagotovo še bodo. Boštjan morda nima svojega kočijaža, ampak ga tudi ne rabi – njegova ljubezen do dela vleče vse naprej, da je včasih težak in garaški posel iz njegovih ust slišati lahek, šelesteč in poln priložnosti, kot najlepši, najtanjši in najbolj bleščeč bel list papirja.

Na še mnogo potiskanih poti, dragi Boštjan.