Pacient Mrako se vede nenavadno umirjeno, že ko stopi skozi vrata. Ponudim mu list papirja, da zapiše svoje podatke, ne kaže dobro, nikjer nobene slovnične napake, celo svoje ime zapiše kot – M A R K O. Pacient dela v družinski tiskarni z dolgoletno tradicijo, ki je bila pod našim drobnogledom že dalj časa zaradi izjemne kvalitete in neverjetno nizkega kvocienta napak. Poveljstvu to ni bilo pogodu, zato so prejšnjega delavca zamenjali z Mrakotom, katerega sloves je bil do tega trenutka neomajen. Nekateri njegovi prejšnji dosežki:

  • zamenjal prepogib seriji vladnih zloženk za promocijo zdrave prehrane, da se ob prepogibu namesto RIBA izpiše RITA (opazili so šele po pošiljanju, za kar je bil nagrajen s križcem izjemnosti)
  • v knjigi znanega slovenskega literata je zamešal zadnje in prvo poglavje ter sredino zamenjal s telefonskim imenikom; literat kljub vsemu dobil nagrado Prešernovega sklada in knjiga je bila izbrana za maturitetno čtivo; poveljstvo še ni definiralo, če gre za uspešno ali neuspešno misijo
  • v revijo Vegansko življenje je spravil reklamo za Mesarijo Kovačič, kar je povzročilo upad naročnikov, a tudi najuspešnejše leto za mesarijo
  • knjigo reprodukcij printov Andya Warhola je barvno zamešal, tako da so njegove slike postale navadne fotografije; med starejšo generacijo je poteza sicer požela veliko odobravanje, ker, citiram Majdo, 72 let: „To je pa tko lepo ko ni nč več zapacan pa frjolčen.“

Mrako se na vsako moje vprašanje izmotava in trdi, da svoje delo opravlja vestno in dobro, kot vedno. Za dokaz je s sabo prinesel knjigo, ki jo je izdala tiskarna za svojih 30 let delovanja in rekel, da mi bo pokazal napako v njej, ko pa je začel listati, se je zasanjal in občudoval izdelek ter dobil solzne oči. Takrat sem ga odločno vprašal, če še ve, kdo je.

Tiskarski škrat, je odgovoril, čeprav nekam tiho in negotovo. Pogled mu je vedno znova begal k publikaciji. Ni mi bilo prijetno, ker je dotična publikacija zasedala pol moje pisarne. Vstal sem iz naprstnika, da bi si pridobil vsaj malo avtoritete, ampak ne vem, če mi je uspelo. Mrako me ni poslušal. Nikjer ni bilo niti sledu o škratu, ki je še pred zajtrkom tiskarjem uriniral v barve in si bril noge z rezili za rezanje škatel, da so ljudje nato odpirali svoja lična darilca in v njih našli gnezdo škratovskih dlak (edina stvar na nas, ki je res dolga in debela). Mrako je bil ... spremenjen. Blebetal je o barvah, načinih tiska, vezavi, predvsem pa o ljudeh. O ljudeh!!! Kot ... kot da so postali njegovi ...

 

Prijatelji, je rekel.

 

Ja. Lahko bi tako rekel.

 

Čeprav me niso še nikoli videli.

 

Dobro ... pa mi pokaži, sem rekel.

 

Pokaži? je sumničavo vprašal.

 

Da ti bom lažje pomagal, sem se zlagal.

V resnici me je zanimalo. Nikoli nisem bil na terenu. Vedno samo v tej pisarni, kjer sem tiskarskim škratom pomagal pri krizah identitete. Pa so mi pripovedovali, kaj vse vidijo in čutijo ...: vonj sveže barve in papirja, ko pride nova zaloga ... topla, čisto sveža tiskovina, vsa hrustljava pod prsti in mehka v očeh ... tihe noči, ko stroji spijo in je vsa tiskarna njihova, da se guncajo po kolescih in na hitro stiskajo kako ljubezensko pismo za škratinje (več slovničnih napak narediš, prej jo v posteljo dobiš, tako gre naš rek). In z vsako to zgodbo me je bolj in bolj zanimalo ...

Zakaj to sploh delamo?

Mrako je zasanjano zrl vame.

Pa pojdiva že enkrat pogledat to tvojo tiskarno, sem rekel.

 

 

 

 

 

 

 

 

POVZETEK LETNEGA POROČILA

  • kot največji uspeh si odbor šteje premik vejice na receptu za novo pivo naše največje pivovarne, ki je povzročilo pravi kaos na otvoritveni zabavi in odneslo predsednika republike ter tri člane upravnega odbora
  • kot največji neuspeh si odbor šteje družinsko tiskarno s tridesetletno tradicijo, kjer smo prenehali z operacijami, saj smo izgubili dva naša člana, veterana Mrakota in njegovega terapevta, ki sta se odločila, da bosta kot sodelavca v senci pri njih ostala za vedno. Govorice pravijo, da tiskarna človeka oziroma škrata preprosto „potegne not“ - z odnosom, kvaliteto in neko čudno nedefinirano stvarjo, ki se ji menda reče „srčnost“, kar še raziskujemo
  • zapisnikar tu dodaja, da je pred kakim tednom prekršil prepoved približevanja in obiskal prijatelja ter se tam zadržal kar nekaj dni
  • zapisnikar tu dodaja še, da včasih ne razume bistva našega dela, ker ni lepšega kot tiskovina, točno taka, kot je bila zamišljena, brez napak in z dodano srčnostjo
  • zapisnikar tu ne bo razlagal odboru, kaj je srčnost, ker odbor tega ne bo nikoli štekal in zapisnikar jim svetuje, naj si lastne dlake zavijejo okrog vratu, če jih kaj moti
  • zapisnikar na tem mestu po odpovedi pogodbe prosi, če lahko migrira v tiskarno s tridesetletno tradicijo
  • zapisnikar na tem mestu opozarja, da bo to vseeno storil in da v zapisnik nalašč ni vnesel niti ene slovnične napake

To ti je lajf.

Z Mrakotom, pardon, Markotom, sva nazdravila vsak s svojim glažkom, jaz cyana, on pa magente. Nad nama je bilo prijetno hrupno, zabava ob tridesetletnici tiskarne v pisarniških prostorih je bila v polnem teku, midva pa sva slonela ob steni in uživala, uživala.

 

A misliš, da bo kdo kdaj povedal najino zgodbo? sem vprašal.

Najbrž ne, je rekel. Sicer pa ... jo je kdo sploh zapisal?

 

Jaz imam nekaj zapiskov s terapije ... pa oni škrat, ki je dal odpoved, mi je prinesel zapisnike s seje.

 

Marko me je pogledal. V očeh se mu je zasvetilo, tako, po škratovsko.

Daj mi papirje, je rekel.

Kaj boš z njimi? sem vprašal in mu jih podal.

Marko jih je zložil, se namuznil in me pogledal.

Ta njihova knjiga za trideset let je krasna, je rekel.

Ampak nekaj ji še manjka.

Kaj?

Midva. Če najino dogodivščino natisneva, bo ostala. Iz spomina bo nastala zgodba. Imela bo dom, med platnicami, na policah, v rokah in nato spet v spominu. Skozi generacije, skozi oči nešteto ljudi. Nikoli naju ne bodo pozabili. Zato pa sva tukaj. Zato nama je lepo tukaj. Tiskarna je prostor, kjer ideja dobi dom.

Pa da kakšnega spijeva, seveda. Na zdravje!